Fair play kotiček

POUČNA ZGODBA - LEP PRIMER FAIR PLAYA

30.06.2011

Kolega, ki mi je poslal to zgodbo me je že na začetku vprašal:
BI SE ODLOČILI ENAKO?

Na večerji, kjer so zbirali dobrodelna sredstva za šolo, ki je namenjena otrokom z učnimi težavami in posebnimi potrebami, je oče enega od učencev imel govor, ki ga prisotni ne bodo nikoli pozabili.
Najprej je pohvalil šolo in njeno predano osebje, potem pa postavil vprašanje:
»Ko nobeni zunanji vplivi ne zmotijo delovanja narave, je vse, kar naredi narejeno s popolnostjo. Vendar se moj sin, Shay, ne more učiti vsega, tako kot to počnejo drugi otroci. Stvari ne more razumeti tako, kot jih lahko razumejo drugi otroci.
Kje je potem naravni zakon v mojem sinu? «
Občinstvo je obnemelo ob vprašanju. Oče pa je nadaljeval: « Verjamem, da ko otrok, kot je moj Shay telesno in mentalno oviran pride na svet se ponudi možnost spoznati človekovo resnično naravo, in sicer v obliki, v kakršni potem ljudje takšnega otroka obravnavajo.
Nato je povedal sledečo zgodbo:
Ko sta se nekega dne Shay in njegov oče sprehajala mimo parka v katerem so otroci igrali baseball je Shay vprašal: » Misliš da mi bodo dovolili igrati? «
Shayev oče se je zavedal, da večina teh fantov v svoji ekipi ne bo želela nekoga kot je Shay, če pa bi mu vse eno dovolili igrati,kljub njegovim oviram, bi to njegovemu fantu dali potreben občutek pripadnosti, samozavesti ter ponosa.
Shayev oče je tako pristopil, k enemu od fantov na igrišču in ga vprašal, če bi Shey lahko igral. Ničesar ni pričakoval.
Fant se je uzrl okrog sebe in rekel: » Izgubili smo že šest iger, igra pa je že v osmem polčasu. Mislim, da je lahko v naši ekipi, in ga bomo skušali dati zabijati v devetem polčasu.«
Shay se je s širokim nasmehom odpravil proti klopi te ekipe,oblekel v njihovo majico in sedel med rezerve igralce, njegovemu očetu pa je šlo rahlo na jok.
Fantje so zaznali očetovo veselje ob tem, ko so medse sprejeli njegovega sina.
Na koncu osmega dela igre je Shayeva ekipa dobila nekaj točk, vendar pa so še vedno zaostajali za tri točke. Na sredini devetega dela pa je Shay nadel rokavico in igral na desnem bloku. Čeprav v njegovo smer ni prišlo nič metov, je bil očitno navdušen že samo iz tega razloga, da je lahko igral in bil na igrišču. Oče mu je iz tribune ves čas mahal, Shay pa je žarel od sreče.
Na koncu devete igre je njegova ekipa ponovno dobila točko. Sedaj, ko so imeli pregled nad dvema outoma in okrepljene baze, so pričakovali samo še potencialni zmagovalni tek, Shay pa je bi na vrsti za udarec s kijem. Ekipa je bila pred vprašajem, ali Shaya pustiti udarjati in zapraviti zmago, ali pa ga zamenjati?
Odločitev je bila presenetljiva. Shayu so dali kij. Vsi so vedeli da je udarec nemogoč, saj Shay ni vedel niti kako se drži kij, še manj pa kako se udari.
V trenutku, ko je Shay stopil na ploščo je metalec spoznal, da se je nasprotna ekipa zaradi fanta odrekla zmagi, pomaknil se je nekaj korakov naprej, Shayu nalahlo podal žogo, tako da bi jo lahko vsaj videl. Ob prvem metu je Shay nerodno zavrtel kij in zgrešil. Metalec je stopil še malce bližje in ponovno narahlo podal žogo, tokrat jo je Shay zadel in jo poslal nazaj proti metalcu. Igra se ne bi končala, metalec je žogo pobral in bi jo lahko vrgel proti prvemu na bazi, Shay bi bil v tem primeru izključen, igra pa končana. Toda metalec je vrgel žogo namerno visoko preko glave tistega na prvi bazi, izven dosega vseh ostalih članov ekipe. Vsi na tribuni in obe ekipi so začeli kričati, » Shay teci do prve baze, teci do prve«.
Nikoli prej v življenju Shay ni tekel tako daleč, ampak do prve baze je prispel. Na široko je odprl oči in se začudil. Vsi so klicali: » Teči do druge«: Med tem ko je lovil sapo, je nerodno stekel proti drugi bazi. Vidno se je boril priti do tja. Do takrat, ko je Shay prispel do druge baze, je igralec na desnem krilu imel žogo. Ta je bil najnižji v njegovi ekipi in tudi on je imel prvič priložnost biti junak v ekipi. Žogo bi lahko vrgel igralcu na drugi bazi, vendar je razumel metalčevo namero in je tudi on vrgel žogo visoko in daleč nad glavo igralca na tretji bazi. Shay je zmedeno tekel proti tretji bazi, med tem, ko so tisti pred njim tekli okrog baz, da bi lahko zadeli homerun,
Vsi so kričali in spodbujali Shaya : »teci, teci vse do konca!«
Ko je prispel so vsi igralci in gledalci klicali: »Shay teci domov!«. Stekel je domov, stopil na ploščo, ljudje pa so ga spodbujali kot junaka, ki je osvojil »grand slam«. Dobil je igro za svojo ekipo.
Na ta dan je rekel oče, ob tem, ko so mu po licu tekle solze so fantje obeh ekip pomagali ustvariti košček resnične ljubezni in človečnosti.

Shay ni doživel naslednjega poletja, umrl je tisto zimo. Nikoli pa ni pozabil tistega trenutka, ko je bil junak in je osrečil svojega očeta.

PS: To lepo zgodbo mi je po mailu posredoval kolega, športni delavec, kot proti utež številnim brez veznim vsebinam, ki vsak dan krožijo po naših poštah. Res vzrok za dober razmislek vseh nas dragi kolega! Pa še poučna zgodba, ki prav gotovo sodi v naš fair play kotiček na spletni strani Zavoda za šport Jesenice!

Branko Jeršin
Koordinator programov